Arhiva za Predstave 2016

U agoniji – 01.07.2016. u 21:00

16.06.2016 // Predstave 2016

foto1Opis projekta

Predstava “U agoniji” prema drami Miroslava Krleže autorski je projekt Darka Stazića, Nele Koscis i Ozrena Grabarića. Zamišljena je i ostvarena kao intimna predstava koja otkriva najdublje ljudske slabosti i svakodevicu te zahvaljujući nepromjenjivosti ljudske prirode, iako dramskim pismom pripada prvoj polovici dvadesetog stoljeća, prepoznatljiv je i uzbudljiv i danas. Premijerne izvedbe održane su 2.i 3. listopada 2015. godine na Sceni Ribnjak s velikim uspjehom i izuzetnim odazivom publike.
Ulogu baruna Lenbacha igra Darko Stazić, Lauru – Nela Kocsis, a Ozren Grabarić utjelovljuje doktora Ivana plemenitog Križovca. 
Scenografski i kostimografski predstava prati stilsko razdoblje uz glazbenu pratnju iz suvremenog doba.

M. Krleža:U AGONIJI
projekt Nele Kocsis, Ozrena Grabarića i Darka Stazića
Premijera: 2. i 3. listopada 2015.
Produkcija: PUK – Putujuće kazalište i Scena Ribnjak – Centar mladih Ribnjak 
Igraju:
BARUN LENBACH – Darko Stazić
LAURA LENBACHOVA – Nela Kocsis
DR IVAN PLEMENITI KRIŽOVEC -Ozren Grabarić

Glazba – Marjan Nećak
Scenografija – Petra Kriletić
Kostimografija – Marita Ćopo
Autor videa – Filip Šovagović

Mi smo oni na koje su nas roditelji upozoravali – 09.07.2016. u 21:00

10.06.2016 // Predstave 2016

04
Tanja Šljivar: Mi smo oni na koje su nas roditelji upozoravali

Režija: Mirjana Karanović

Režija, koreografija i scenski pokret: MIRJANA KARANOVIĆ
Scenografija i kostimografija: SABINA TRNKA
Muzika: DRAŠKO ADŽIĆ
Asistent režije: EMIN HAJRIĆ
Asistentica za scenski pokret: SONJA VUKIĆEVIĆ
Lektorica: ALICA ARNAUT
Producent: HAZIM BEGAGIĆ
Izvršni producent: DENIS KRDŽALIĆ
Inspicijent: ABIDIN ČOLAKOVIĆ

Igraju

MIRJANA KARANOVIĆ, ENES SALKOVIĆ

Partner: Kamerni teatar 55 Sarajevo

Mi smo oni na koje su nas roditelji upozoravali je drama koja koncept role play-a, kao i sve druge narativne tehnike kojima se koristi, kako monološke, tako i dijaloške, pa i jezik sam, izvrće u njihove suprotnosti i pokazuje nemogućnost jednostavnog pokušaja – ispričati sopstveni život nepoznatoj osobi tokom jedne večeri. U junu, u javnom toaletu, Mara, žena u četrdesetim godinama i Milan, koji te večeri slavi rođendan, još uvijek tinejdžer, (slučajno?) se sreću i pokušavaju da ispričaju jedno drugom sopstvene živote. Kao okidače za sjećanja koriste slučajne natpise po pločicama WC-a, a nepouzdanost i nepostojanost bilo kog tjelesnog, emotivnog ili mentalnog sjećanja se kroz četiri scene u kojima igraju arhetipske odnose majka-sin, otac-kćerka, brat-sestra i ljubavnica-ljubavnik, pokazuju se kao jedine istine koje je o samom sebi moguće izreći.

Dramski tekst Mi smo oni na koje su nas roditelji upozoravali pisala sam u Kelnu, Gisenu i Beogradu, tokom ljeta i jeseni 2013. godine, kada sam se tek preselila u Njemačku i počela svakodnevni život između više jezika i više država. Takav život podrazumijevao je semantičke, komunikativne pa i tjelesne lomove i rupe, kakvim ovaj tekst i na planu forme i na planu sadržaja obiluje. Drama je imala scensko čitanje u okviru programa Biseri iz upravničkih fioka u Ustanovi kulture „Parobrod“ u Beogradu u martu 2014. godine, sa glumcima Natašom Tapušković i Mladenom Soviljem, i u režiji Snežane Trišić. U maju ove godine, u okviru festivala Nova drama u Bratislavi, bit će predstavljena knjiga na slovačkom jeziku My sme tí, na kterých nás rodičia upozorňovali, u prevodu Vladislave Fekete, i izdanju Pozorišnog Instituta iz Bratislave.

Ljubaf – 08.07.2016. u 21:00

10.06.2016 // Predstave 2016

04_b
Ljubaf

Glumci: Ana Begić, Hana Hegedušić, Adam Končić, Jan Kerekeš, Ljubomir Kerekeš

Tekst i režija: Ljubomir Kerekeš
Scenografija – Ljubomir Kerekeš
Scenski slikar – Ivan Duić
Kostimografija – Ljubomir Kerekeš, Karmen Štrlek
Design plakata – Dina Rain
Majstor rasvjete – Marijan Štrlek
Majstor tona – Leo Friščić

Komedija u kojoj su ljudska uskogrudnost, pametovanje oko ničega, obrana mentalnog hendikepa i ograničenost, jedina oružja kojima se ovi ljudi bore za prevlast unutar životnih okolnosti. Srečko Frljužec, koji zna gdje je njemu mjesto u kući, nema puno slobode između žene Đurđice i žestoke punice Štefice. Malo topline u Srečkov život unosi prijatelj Ivek, a najviše iskrene ljubavi iskazuje susjed Đura prema svojoj simpatiji iz srednje škole, gospođi Štefici. Najaktualniji problemi komedije su politički, ekonomski i društveni, a upravo je ljubav ta koja bi trebala biti uvijek najaktualnija.

Krtice – 07.07.2016. u 21:00

10.06.2016 // Predstave 2016

01_b
Glumac – Jan Kerekeš

Režija – Ljubomir Kerekeš

Scenografija i dizajn plakata – Dina Rain
Kostimografija – Jan Kerekeš
Scenski slikar – Ivan Duić
Glazba – Leo Friščić, Jan Kerekeš
Majstor tona – Leo Friščić
Majstor rasvjete – Adis Bakal

Najnovija komedija Kerekesh Teatra u kojoj se na nogometnom terenu u NK Žbunju s krticama bori domar Stjepan Radički zvan Štef. Osim što isproba sve moguće metode koje su ikad ikome pale na pamet kako bi se otjerale krtice, na teren mu dolaze pomoći i odmoći razni prijatelji i neprijatelji, a kao šećer na kraju dolazi i Božo, poznatiji kao “Policajac z Mača”. Sve likove u predstavi, na maksimalno duhoviti način, tumači mladi i nagrađivani glumac Jan Kerekeš, a režiju, kao i svih drugih predstava Kerekesh Teatra potpisuje Ljubomir Kerekeš.

Heroj 1.0 – 06.07.2016. u 21:00

10.06.2016 // Predstave 2016

6587Avtorski projekt Uroša Kaurina in Vita Weisa

Glumci: Uroš Kaurin in Vito Weis

Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in KUD Moment
V deželi brez upanja sta vstala dva heroja.
Mlada, pogumna in neustrašna.
Nihče ju ni pričakoval.
Nihče ni pričakoval, da bo odrešitev tako preprosta, tako nenadna, tako nenavadna.
Do tega trenutka nismo vedeli, da smo čakali prav njiju.
Nihče ni pričakoval, da bosta prav onadva prinesla
rešitev, smisel, happy end.

***

Heroj 1.0 je prvi del gledališke nadaljevanke Uroša Kaurina in Vita Weisa in se ukvarja s problematiko herojstva v današnjem svetu.

Uroš in Vito odslikavata tipično pozicijo mladega človeka, ustvarjalca, ki je postavljen pred dejstvo, da v družbi ni potreben. Vendar Vito in Uroš STA heroja in sta pripravljena žrtvovati vse, svoj um, svoje telo, svoj čas, svojo kariero, svojo seksualno identiteto in celo svojo odrsko integriteto – da bi dokazala, da je tako.

Med deško naivnostjo in fitnes ambicioznostjo nam z vsakim vdihom dokazujeta, da ju potrebujemo in da heroji niso tehnološki višek, pa čeprav se na prvi pogled zdi, da okoliščine, v katerih bi se lahko izkazala, ne obstajajo.

Saj veste: ni katastrofe, ni heroja.

Platon: Sokratov zagovor – 05.07.2016. u 21:00

10.06.2016 // Predstave 2016

Sokrat 2.slika
Glumac: Aleš Valič

Režija: Zvone Šedlabauer

Zakaj bi nas danes morala vznemirjati Sokratova zgodba? Zgodba o smrti nekega družbeno neprilagojenega starca, ki je umrl več kot tri stoletja, preden se je začelo naše štetje. Umrl na prvi pogled zaradi trme, v glavnem pa zato, ker so tako hoteli drugi in ker je tako navsezadnje hotel tudi sam.

Pred približno štirindvajsetimi stoletji je Periklej v Atenah uvedel plačilo svobodnjakom za sodelovanje v atenski skupščini in v poroti na sodišču. In koristoljubje je začelo voditi mišljenje ljudi in njihove odločitve. Javna morala in etično ravnanje je postalo ogroženo. Očitne korupcije, ki je bila vsem na očeh, niso preganjali. Postala je samoumevna. Prišlo je do kupovanja političnih glasov, nasprotnike pa so postavljali pred sodišče in jih pošiljali v smrt. Demokracija je tako razvijala svoje senčne plati, ker je postajala avtoriteta zakonov vse bolj šibka.

Med političnimi voditelji in filozofi je bil sklenjen tihi pakt o nevmešavanju. Tudi med gledališčem in družbo. V tak čas je s svojim ravnanjem posegel Sokrat. Je s svojim ravnanjem razvijal ali rušil demokracijo?

Mislil je s svojo glavo. In kakor je mislil, je tudi ravnal, do konca zavezan svojemu življenju, ki je potekalo v skladu z etiko in – še bolj nenavadno- v skladu z zakoni.

Sokratov zagovor poteka na sodišču, v ječi, v njegovih spominih, v sanjah. Na nivoju zavednega in nezavednega. Poteka v filozofovem nemiru, ki izhaja iz želje, da bi sebi in drugim pojasnil razloge za svoja dejanja. Za popolno in dokončno upoštevanje najvišjega imperativa človekove duše: upoštevanja etike in zakonov, ki naj bi bili to, kar več niso (bili).

In danes?

Zakaj bi nas morala njegova zgodba zanimati in vznemirjati danes?

Gospa Bovary – 04.07.2016. u 18:00

10.06.2016 // Predstave 2016

gospa bovary_p1-42
Režiserka: Yulia Roschina
Dramaturg: Nebojša Pop Tasić
Lektor: Srečko Fišer
Scenografinja in kostumografinja: Vasilija Fišer
Skladatelj: Branko Rožman
Koreograf: Matjaž Farič
Oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar
Oblikovalka maske: Ana Lazovski
Oblikovalec zvoka: Vladimir Hmeljak
Asistentka dramaturga: Staša Bračič
Asistentka skladatelja: Jana Beltran

Igrajo
Emma: Arna Hadžialjević
Charles: Gorazd Jakomini
Léon, Rodolphe: Vito Weis k. g.
Lekarnar: Blaž Valič
Župnik, Profesor, Oče Rouault: Sandi Pavlin k. g.
Tolkalist: Vladimir Hmeljak

Gospa Bovary, večna persona svetovne književnosti, je v priredbi Nebojše Popa Tasića tista gospa Bovary, ki tako v času svojega nastanka kot danes ostaja gospa Bovary, Emma, ki zaradi svojega neizsanjanega hrepenenja tragično konča svojo usodo podeželske žene, matere in ljubice. Je iskreno in sočutno povedana zgodba o majhnosti, brezupnem hrepenenju, neumnosti, ozkosrčnosti, krutosti, komični tragičnosti … Če Emmo in njene soljudi razumemo kot bližnje, nam podobne ljudi, če v njih prepoznamo sami sebe, potem jih ni treba razumeti. Potem jih so-čutimo, kot so-ljudi. Kajti, kot pravi avtor priredbe, situacije, ljudje in njihove reakcije se skozi zgodovino zelo malo spreminjajo. Človek se noče spremeniti, prevzgojiti, postati boljši. Ljudje živimo en sam večni sedanjik. Vendar pa Flaubert ni pisal zato, ker bi hotel spremeniti svet. Pisal je zato, ker je hotel biti – iskren. Človeška nemoč in omejenost sta mu bili hkrati žalostni in smešni. Njegovo gledanje in čutenje sveta je mešanica satire in ganjenosti, torej satirične ganjenosti nad človekom.

Brez solz za pedre – 03.07.2016. u 21:00

10.06.2016 // Predstave 2016

Mattias Brunn - Brez solz za pedre (Po dokumentarnem romanu Johana Hiltona), Režija Alen Jelen, Igrajo: Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis, Žan KoprivnikProdukcija: ŠKUC gledališče, Koprodukcija: Cankarjev dom

Mattias Brunn – Brez solz za pedre (Po dokumentarnem romanu Johana Hiltona), Režija Alen Jelen, Igrajo: Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis, Žan KoprivnikProdukcija: ŠKUC gledališče, Koprodukcija: Cankarjev dom

Mattias Brunn

BREZ SOLZ ZA PEDRE

(po dokumentarnem romanu No tears for queers Johana Hiltona)
7. april 2002, Katrineholm, Švedska. Johan Pettersson s Theom Svenssonom zapusti hotelski bar. Na ulici Theo šestkrat zabode Johana. In mu nato prereže vrat. Dvakrat.

22. julij 1997, Göteborg, Švedska. Sonce obsije zaspano mesto. Pri vodnem stolpu ob pobočju Ramberga Josef Ben Meddour podleže mučenju dveh mladih fantov – Nemesisa in Toma.

6. oktober 1998, Laramie, Albany. Matthew Shepard odide na pijačo v bar Fireside. Tam spozna Aarona McKinneyja in Russlla Hendersona. Dan zatem najdejo njegovo mrtvo telo. Privezano na ograjo v preriji. Njegova glava je zdrobljena.

2015, Slovenija. ..

Brez solz za pedre (No tears for queers, 2008) avtorja Mattiasa Brunna je predelava istoimenskega romana Johana Hiltona, zapisanega po resničnih dogodkih. Je dokumentaristični zapis treh umorov, zagrešenih na različnih krajih. V različnih časih. Treh umorov, ki so si podobni: zagrešili so jih mladi ljudje. Brutalno in krvavo. Zaradi …

Besedilo je bilo krstno uprizorjeno 2009 v Deželnem gledališču Väst (Regionteater Väst), 2010 je prejelo nagrado QX Gay Gala za najboljšo predstavo, 2012 pa nagrado d’Assitej. ŠKUC gledališče s slovensko praizvedbo Brez solz za pedre obeležuje petnajstletnico delovanja.

Prevajalec Darko Čuden

Režiser in scenograf Alen Jelen

Dramaturginja Saška Rakef

Avtor glasbe Brane Zorman

Lektor Tomaž Gubenšek

Oblikovalec svetlobe Janko Oven

Svetovalka za gib Nina Pertot Weis

Glasbeni vokal Kataya

Igrajo

Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis, Žan Koprivnik

Kdo se boji Virginije Woolf? – 02.07.2016. u 21:00

10.06.2016 // Predstave 2016

woolf_miha2-5Prevajalec: Zdravko Duša
Režiser: Vito Taufer
Lektorica: Barbara Rogelj
Scenograf: Voranc Kumar
Kostumografinja: Barbara Podlogar
Avtor glasbe: Miha Petric
Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž

Marta: Mojca Partljič
George: Aleš Valič
Honey: Tjaša Hrovat
Nick: Rok Matek

Univerzitetno naselje kolidža v Novi Angliji. Po končani zabavi za uslužbence, predstojnikova hči Marta in njen mož, profesor zgodovine George, k sebi v goste povabita mlajši par – Nicka, profesorja biologije (za katerega Marta ves čas misli, da predava matematiko) in njegovo plaho soprogo Honey. Za sprva ljubezniva gostitelja se kmalu izkaže, da je njun več kot dve desetletji dolg zakon le njuno bojišče, zato medsebojnih obtoževanj, zmerjanj, psovanj in celo fizičnega obračunavanja ne skrivata pred gostoma, ampak ju prisilita, da »sodelujeta« v njunem medsebojnem obračunavanju. Mlad, postaven, predvsem pa ambiciozen Nick in od alkohola odvisna Honey privolita v njune »igrice« (v nekem trenutku Nick z dve desetletji starejšo Marto celo odide v njeno spalnico, a se izkaže, da je za seks preveč pijan), ki dosežejo vrhunec v vedno bolj psihično nasilnih, že kar patoloških odnosih. Zanje se pozneje izkaže, da so le mehanizem za prikrivanje ranljivosti likov, njihovih frustracij – Nick se je »moral« poročiti, George kot profesor nikoli ni naredil kariere – od katerih je obema paroma skupna nezmožnost zaploditi otroka.